Podobno kot vidna svetloba, ultravijolična svetloba prihaja v širokem razponu valovnih dolžin vzdolž spektra. Najpomembnejša specifikacija tukaj je v nanometrih (nm), ultravijolični izhod prihaja iz valovnih dolžin v območju od 100 nm do 400 nm. Ultravijolična svetloba je razvrščena v 3 glavne skupine, ki nam pomagajo natančneje določiti vrsto UV svetlobe, saj se lastnosti spreminjajo glede na valovno dolžino:
UV-A: 315-400 nm
UV-B: 280-315 nm
UV-C: 100-280 nm
Najpogostejše ultravijolične luči, na katere boste naleteli, so običajno v območju UV-A in jih najpogosteje imenujemo »črne luči«. To je najšibkejša oblika ultravijolične svetlobe in se uporablja za aplikacije, kot so UV utrjevanje in umetniška dela s črno svetlobo.
UV-B ima krajšo valovno dolžino in je zato nekoliko močnejši od UV-A. UV-A in UV-B sta prisotna v naravni sončni svetlobi, vendar je UV-B primarna valovna dolžina, ki povzroča sončne opekline. Tako UV-A kot UV-B LED diode imajo zelo omejeno sposobnost sterilizacije in odstranjevanja virusov in bakterij.
UV-C je del spektra, na katerega se želite osredotočiti pri ustvarjanju sistema za sterilizacijo z uporabo ultravijoličnih LED. Večja kot je valovna dolžina v tem območju 100-280 nm, bolje je, valovne dolžine, posebej v območju 200-280 nm, včasih imenujemo Germicidni UV (GUV). Za razliko od UV-A in UV-B valovne dolžine UV-C blokirata ali absorbirata ozonska plast in atmosfera, zato se na zemeljski površini ne prebijejo do nas. To je pomembno, saj je UV-C najboljša svetloba pri uničevanju mikroorganizmov, hkrati pa tudi najbolj nevarna za zdravje ljudi. Ker ne moremo izkoristiti naravnih UV-C žarkov, smo prisiljeni iskati umetni vir UV-C svetlobe.
